Metode pomoči

Floortime je pristop, ki je namenjen vsem starostnim skupinam otrok, z različnimi posebnimi potrebami. Najpogosteje ga uporabljamo za delo z otroki z govorno-jezikovnimi motnjami, za otroke z avtizmom, za otroke z motnjami vedenja in čustvovanja ter za otroke z motnjo pozornosti in hiperaktivnosti, kot tudi za otroke z motnjo v duševnem razvoju. Zajema delo s celo družino, pomembni so njihovi medsebojni odnosi, družinska dinamika in druge specifične značilnosti posamezne družine. Poteka lahko individualno, lahko s celo družino, po potrebi pa tudi v paru ali v manjši skupini.
Terapija poteka izključno preko igre, ki je lahko senzomotorična, funkcionalna ali simbolna, odvisno od stopnje otrokovega razvoja. Floortime izvaja licenčni terapevt, ki lahko glede na stopnjo licence izvaja delo samo z otrokom, ali pa trenira starša ali vzgojitelja, kako izvajati Floortime doma ali v vrtcu. Terapevt najprej opravi Floortime diagnostiko (z opazovanjem otrokove igre, z razgovorom s starši, z vzgojitelji, učitelji ter z vprašalnikom o doseganju razvojnih mejnikov, ki ga izpolnijo starši ali vzgojitelji). Pri tem je potrebno upoštevati otrokov senzorni profil, njegov čustveni svet, motoriko in stopnjo razvoja glede na razvojne mejnike po dr. Greenspanu.

S terapijo se spodbuja otrokov razvoj prepoznavanja in izražanja čustev, razvoj govora in komunikacije, kognitivni razvoj, zmožnost reševanja problemov in konfliktov, razvoj simbolne igre, logičnega mišljenja kot tudi razvoj samostojnosti ter ustrezne samopodobe.

Floortime za mladostnike je bolj usmerjen v razvoj višjih razvojnih mejnikov:

• več-vzročno razmišljanje,
• primerjalno razmišljanje,
• zmožnost sivega načina razmišljanja (ne črno-belega razmišljanja).

Pri tem je pomembna aktivnost posameznika pri/v lastnem razvoju:

• občutek lastne kompetentnosti in opolnomočenje pri samostojnem reševanju življenjskih problemov.

Metoda temelji na psihosocialnem in emocionalnem funkcioniranju otroka ali mladostnika kot podlaga za kognitivne dosežke. Floortime se izvaja v senzorni igralnici in v simbolni sobi, z najstniki pa lahko tudi v kabinetu z manjšimi senzornimi dodatki.

PECS – Picture Exchange Communication System

Metodo sta razvila Andy Bondy in Lori Frost (1985). Gre za metodo nadomestne komunikacije s pomočjo izmenjave sličic. Primerna je za otroke z različnimi primanjkljaji, ki ne uporabljajo govora kot sredstva za komuniciranje.

Otroci s SAM imajo velike težave na področju komunikacije, zato je še posebej primerna za njih, saj zelo strukturirano in načrtno uči, kako je potrebno začeti oz. vzpostaviti komunikacijo z drugo osebo.

Preden se lotimo uvajanja metode nadomestne komunikacije PECS pri otroku, ki ne zmore komunicirati verbalno, je zelo pomembno, da se udeležimo izobraževanja o tej metodi. Metoda  namreč temelji na točno določenih protokolih in sistemih dela, ki jih je potrebno dosledno in natančno upoštevati. Le na tak način otroku zagotovimo, da bo s pomočjo te metode lahko uspešno razvijal svoje komunikacijske spretnosti.

Naloga strokovnih delavcev, ki delajo z otroki s SAM, ki uporabljajo način komunikacije s pomočjo izmenjave sličic po metodi PECS pa je, da poznajo metodo, ustrezno odreagirajo, ko otrok prinese sličico ali stavčni trak ter znajo ustvarjati komunikacijske priložnosti za otroka v času bivanja v vrtcu ali šoli.

Nekaj osnovnih navodil, priporočil za strokovne delavce, ki delajo z otroki, ki komunicirajo po metodi PECS:

• Metoda je razdeljena na posamezne stopnje (1-6)
• Vsaka posamezna stopnja ima določene cilje, spretnosti, ki jih mora imeti otrok usvojene, da lahko napredujemo naprej
• Potrebno dosledno upoštevati načine in strategije dela
• Komunikacijske priložnosti moramo ustvarjati med različnimi vsakodnevnimi aktivnostm
• otroku moramo zagotoviti vsaj 30 komunikacijskih priložnosti na dan
• raznolikost komunikacijskih priložnosti
• pomembno je, da vsi strokovni delavci in starši z otrokom delamo enako
• sličice v otrokovi mapi/tabličnem računalniku – so otrokove „besede“
• sličice niso namenjene podajanju navodil/ vizualni podpori naše verbalne komunikacije z otrokom
• stalno mesto posamezne sličice v komunikacijski mapi.

Ker so sličice, ki jih otrok uporablja za komunikacijo velikokrat podobne sličicam, ki jih strokovni delavci uporabljamo kot vizualno podporo pri učenju otrok s SAM je pomembno, da poudarimo pomembne razlike med vizualno podporo in nadomestno komunikacijo s pomočjo slik.

Vizualna podpora je:

• To kar mi sporočamo otroku.
• S sličicami manipulira odrasla oseba.
• Pričakujemo otrokov odziv na podano navodilo.

Nadomestna komunikacija s pomočjo slik pa je:

• To kar otrok sporoča nam.
• S sličicami manipulira otrok – odrasla oseba se samo ustrezno odzove.
• Otrok pričakuje naš odziv na to kar je izrazil.

Teacch je državni program Severne Karoline in ne stroga metoda. Razvil ga je Eric Schopler v zgodnjih 70ih letih prejšnjega stoletja. Je etični okvir okoli znanja o avtizmu in edukacija za osebe z avtizmom vseh starosti in zmožnosti. Temelji na načelih spoštovanja drugačnosti oseb z avtizmom. Predstavlja servis in raziskovalni program, ki temelji na dokazih. Njegov cilj je povečati spretnosti in razumevanje osebe z avtizmom in vzpostaviti bolj razumevajoče okolje, prilagojeno posebnim potrebam in omejitvam oseb z avtizmom. V okviru programa se nudi osebi, glede na njene zmožnosti in potrebe, fizična organizacija okolja, oblikovanje individualnega urnika, delovni sistemi in vizualno strukturirane naloge. Fizična organizacija prostora bo pomagala osebi razumeti, kaj delamo kje, dnevni urnik ji bo pomagal razumeti, kam gre in katero aktivnost lahko tam pričakuje, delovni sistem ji bo povedal, kaj, koliko, kako in v kakšnem zaporedju mora nekaj naredili in kaj se bo zgodilo po končani aktivnosti, vizualno strukturirana navodila pa bodo omogočila boljše razumevanje zahtev.

Vsebina je še v pripravi.

Eden izmed najbolj proučevanih ter učinkovitih vedenjskih pristopov za otroke z avtizmom je uporabna vedenjska analiza (Applied Behavior Analysis; ABA) (L. Matson, 2009). Zgodnje učenje po načelih ABA doprinese k pomembnemu, celovitemu in trajnemu napredku otrok z avtizmom, kar dokazujejo mnoge raziskave po celem svetu (Smith et al., 2000).  Začetnik je klinični psiholog dr. Ivar Lovaas. Rezultati njegove najbolj znane raziskave so pokazali napredek pri otrocih z avtizmom ob izvajanju vedenjskega pristopa po načelih ABA na področju intelektualnega funkcioniranja (Lovaas, 1987). Prav tako so mnoge druge raziskave pokazale pomemben napredek pri uporabi vedenjskega pristopa po načelih ABA pri otrocih z avtizmom na področju kognitivnega funkcioniranja, komunikacije, socialnega vedenja, upada motečega vedenja, igre in prilagoditvenega vedenja (De Rivera, 2008). Za obravnavo po načelih ABA je bistvenega pomena celostna in fleksibilna analiza otrokovega funkcioniranja. Osnoven program se prilagodi vsakemu otroku posebej glede na otrokovo starost, potrebe ter močna področja. Glede na pridobljene podatke iz dokumentacije in od staršev, testiranjem in opazovanjem otroka se oceni stanje otrokovega funkcioniranja in se oblikuje individualiziran program. Opazovanje in merjenje otrokovega vedenja sta sestavni del za učinkovito obravnavo otroka. Optimalen pričetek za izvajanje obravnave je med 24 in 42 mesecem starosti. Z izvajanjem lahko pričnemo tudi kasneje, vendar učinkovitost in napredek sorazmerno pada s starostjo. Terapija lahko traja več let, odvisno od otroka, njegovih sposobnosti ter primanjkljajev. V kolikor je otrok vključen v kratkotrajnejšo obliko obravnave je bistveno, da se osvojene strategije prenesejo na starše ter strokovnjake, ki vpeljejo naučene veščine v vsakdan ter jih generalizirajo. Pomembno je, da starši obdržijo terapevta kot svetovalca, ki jih vodi in usmerja v prihodnosti. Dober terapevt se bo postopno umikal ter prenašal znanje na druge. Tako bodo starši in strokovnjaki pri delu z otrokom vedno bolj samostojni in neodvisni.

Teorijo in pristop senzorne integracije (SI) je v 60. letih prejšnjega stoletja razvila dr. J.A.Ayres, ki je bila po osnovni izobrazbi delovna terapevtka.

Senzorno integracijo je definirala kot nevrološki proces, ki nam pomaga organizirati senzorno zaznavanje iz lastnega telesa in okolja ter omogoča, da telo te informacije učinkovito uporabi znotraj določenega okolja (Ayres, 1972).

Običajno so otroci pogosto v gibanju in se lotijo vsega. To je zato, ker imajo vsi otroci naravno potrebo, da pridobivajo informacije preko svojih čutil z gibanjem, dotikanjem, gledanjem, poslušanjem, okušanjem in vonjanjem vsega kar lahko. Otroci počnejo to zato, ker je to hrana njihovim razvijajočim možganom. Njihovi možgani potrebujejo te informacije, z njimi se učijo, kako reagirati na okolje okoli njih. Dojenčki imajo omejeno število izkušenj, zato se učijo preko poskusov in napak, ki jih naredijo. S tem se učijo kako naj sodelujejo in so uspešni v njihovem okolju. Ko dojenček hoče igračo, ki je zunaj njihovega dosega, mora uporabiti vsa svoja čutila, da ugotovi, kako priti do igrače. Pri tem je pomembno, da ima otrok spodbudno okolje, ki spodbuja razvoj senzorne integracije.

Kadar nekateri elementi senzorne integracije ne funkcionirajo, oseba občuti stres pri opravljanju vsakodnevnih aktivnosti, ker proces, ki naj bi bil avtomatičen, le to ni. Lahko je stresno že samo vzdrževanje ravnotežja pri sedenju na stolu, pri oblačenju ali pri uživanju hrane. Otrok se teh težav zaveda in postaja obremenjen zaradi spodrsljajev pri nalogah, kjer vrstniki funkcionirajo brez težav. Ti otroci začnejo zavračat, odklanjat in se izogibat senzornim in motoričnim aktivnostim.

O motnji senzorne integracije (MSI) govorimo, ko je neorganiziranost in slabša predelava senzornih dražljajev tako močna, da posameznika ovira pri vsakdanjih aktivnostih.

Lahko se pojavijo težave na področju modulacije: preobčutljivost ali pa premajhna občutljivost na različne senzorne prilive ali pa se pojavi dispraksija.

Pri otrocih, ki imajo težave na področju senzorne integracije, je pomembno, da delovni terapevt čim bolj zgodaj ugotovi na katerih senzornih sistemih se pojavljajo težave in začne z ustrezno obravnavo.

Ta pristop je znan kot »Ayres Sensory Integration« (ASI)®, ki je zaščiten in zanj veljajo določena merila (strukturna in procesna). ASI pristop spodbuja otroka  k aktivni udeležbi v funkcionalnih dejavnostih, kjer uporablja aktivne, individualne in  prilagojene senzorno bogate izkušnje. Pristop se ne osredotoča samo na sprejemanje občutkov, temveč namesto tega na ločevanje senzornih informacij-organizaciji občutkov in odzivu osebe nanje (Schaaf in Mailloux, 2015). Delovni terapevti s svojim specialnim znanjem na področju senzorne integracije pripomorejo k zgodnjemu odkrivanju in obravnavi otrok z motnjami senzorne integracije. Senzorna integracija nam omogoča, da damo vsemu kar izkusimo pomen in situaciji ustrezen prilagojen odziv.

Optimalen razvoj senzorne integracije je pomemben za oblikovanje spretnosti, ki jih vsak človek potrebuje pri učenju vsakdanjih aktivnosti.

Sprva je bil ta pristop oblikovan za otroke z učnimi težavami, kasneje pa na vrsto drugih skupin otrok s posebnimi potrebami (otroci z motnjo avtističnega spektra, otroci iz »senzorno revnih« okoljih, otroci z motnjo pozornosti in hiperaktivnosti ipd.), kjer se pogosto motnja senzorne integracije pojavi kot pridružena motnja.

Rezultati različnih raziskav kažejo, da imajo osebe z motnjo avtističnega spektra kar v 90% pridružene posebnosti na področju senzorne integracije (APA, 2003; Ornitz, 1989; Tomcheck in Dunn, 2005; Keitz in Dunn, 1997; Watling in sod., 2001, Leekam in sod., 2011, Schaaf in Benevides, 2012).

V zadnjem času se terapija senzorne integracije širi tudi na odrasle osebe – z demenco, z motnjami v duševnem razvoju, z motnjami v duševnem zdravju (Sensory integration Network Ireland&UK).

V Sloveniji je bilo leta 2011 ustanovljeno Združenje za senzorno integracijo z namenom osveščanja in izobraževanja na tem področju. Spletna stran najdete tukaj.

Mag. Nevenka Gričar, prof.def., viš.del.ter.

»Advanced Sensory Integration Practitioner«